Neznanec

Včeraj sem delal do poznih, oziroma zgodnjih jutranjih ur in čudna stvar se je zgodila. Ob poslušanju nežne glasbe dobim SMS, v katerem piše, da naj bom ob 02:45 obvezno na MSNju. Ok, čudna stvar, si mislim. Itak me imajo vsi moji kolegi in kolegice na MSNju in sem tut skos vpisan, tak, da me lahko zmeraj kliknejo, odpišem pa takoj, ko lahko. Kliknila me je K., ki je odhajala na morje. Tisti, ki ne veste, to je moja bivša, s katero sva bila 2 meseca. Ja, tak malo ja… Žal so naju takrat okoliščine ločile, ampak sva ostala v stiku. In še zdaj sva… Ok, kul - naprej urejam svoje zadeve in ob 2:45 me klikne in mi napiše nekaj, kar me je pustilo čisto brez besed…

K. pravi:“Povedati ti moram nekaj, kar mi že kar en čas ne da miru…”
Nekoliko zmeden odgovorim:“Povej.”
K. pravi:“Glej, vem, da nimam ful izkušenj na tem področju in vem, da nama prejšnje leto ni šlo, a dosti nate mislim. Vem, da imaš za seboj težko obdobje in zato ti tudi nisem želela težiti velik…”
“Ti mi nikoli ne moriš!”, jo prekinem…
K. pravi:“Heh… Hvala… No, hočem povedati, da te imam še vedno ful v lepem spominu in bi rada s teboj še enkrat poskusila srečo.”
“Uf…” odgovorim…
K. pravi:“Ne pričakujem od tebe, da mi boš skočil v objem. Sploh ne. Vse kar bi rada, je to, da mi daš še eno priložnost. Da daš nama še eno priložnost.”
“K., kako si me zdaj presenetila… Ne vem… Ne morem ti nič reči. Zdaj si vrgla bombo name in ne morem ti kar takoj povedati svoje mnenje.” ji zmeden odgovorim…
K. pravi:“Razumem… Glej, jaz grem zdaj na morje in ti ne bom morila… Razmisli kaj in kako, pa mi boš povedal svoje, ko se vrnem. Prav?”
“Prav. Lepo se imej… itd…”

Zmeden sem … potrebujem čas …

Novembra bosta pretekli dve leti kar sem končal najino zvezo. Bila je lepa in več kot dve leti dolga, a se je žal končala. Bila pa je moja prva. Prva prava ljubezen. Trenutki, ki sva jih preživljala skupaj, so bili tako posebni in neponovljivi… Prvič in zadnjič v življenju sem res lahko rekel, da jo ljubim. To niso bile le prazne besede. NE! Bili so tisti metulji v trebuhu, vztrepetajoči vzdihi in uživanje v mehkobi njene nežne kože, ki me je tako lepo omamljala s svojim vonjem. Ampak ti dnevi so mimo. Žal…

Zdaj bosta minili dve leti, vmes pa sem imel kar nekaj “poskusov” z dekleti. A nobeni ni uspelo prebuditi v meni tistih občutkov, ki jih je ona. Zakaj? Je z menoj kaj narobe? Sem jo imel na dlani, a mi je ta ušla? Bo še kateri uspelo preboditi to v meni? Mogoče sem preveč čustven in mogoče pričakujem preveč, če si želim imeti dekle, ob kateri se bom počutil ljubljen. Dekle, ki jo bom ljubil, ji stal ob strani in jo podpiral in dekle, ki mi bo to z enako mero vračalo.

Vsako jutro, ko se moje oči predramijo, čutim, da je v meni ugasnil še en delček “starega JAZ”. Rad bi jo čutil… Njo… Ljubezen…